Lepo poletje-Cesare Pavese

Ali v življenju igramo zgolj različne vloge? Zakaj je sploh vredno živeti, če je teža življenja, ki pritiska na nas vsak dan večja? Pisatelj, ki je sovražil ženske, a se je istočasno uspel popolnoma poistovetiti z njimi.

Cesare Pavese, avtor knjige Lepo poletje (La bella estate), ki je sestavljena iz treh pripovedk, je bil italijanski pisatelj, pesnik, literarni kritik in prevajalec. V svojem življenju je bil razpet med podeželjem s spomini na otroštvo, ter Torinom in odraslim delom svojega življenja. Je eden izmed glavnih predstavnikov italijanskega neorealizma. V svojem življenju je imel veliko žensk iz česar so sledile številne zgodbe o nesrečnih ljubeznih, ki so bile povod za njegovo sovraštvo do žensk. Na vrhuncu svoje kariere leta 1950 je avtor v hotelski sobi storil samomor s predoziranjem z uspavalnimi tabletami. Ob smrti je na nočni omarici v sobi pustil pismo na katerem je pisalo: »Odpustim vsem in vse prosim odpuščanja. V redu? In ne opravljajte me preveč.« In to njegovo počutje je še kako vidno v njegovih delih.

Lepo poletje je zadnja knjiga, ki jo je napisal pred samomorom in še posebej v zadnji pripovedki, Tra donne sole, je čutiti avtorjev utesnjeni položaj in željo po odrešitvi. Glavna protagonistka je Clelia, ki ji s svojim delom in talentom uspe izstopiti iz delavskega sveta Torina in postati del družbe za katero je mislila, da je lepa in polna vrednot, ampak se izkaže kot prazna in negativna. Clelia, uspešna in priznana modna poznavalka, se vrne v Torino zaradi službene obveznosti, saj nadzoruje odprtje nove trgovine z oblačili. Zaradi službe se tako glavna junakinja ponovne vrne v mesto, iz katerega je odšla revna in polna želje po dokazovanju. Prvi večer v hotelu se v istem nadstropju kjer biva, zgodi poskus samomora. Clelia opazuje kako iz sobe na vozičku odpeljejo mlado dekle, ki je poskusila narediti samomor. Kasneje na nekem sprejemu sliši zgodbo o dekletu, Rossetti Mella, ki jo je videla na prvi večer svoje vrnitve v Torino. Cinične pripombe ljudi, ki naj bi bili Rossettini prijatelji, jo pretresejo in ugotovi, da je za njih nesreča dekleta samo način, kako pozabiti na vsakodnevno praznino njihovih življenj. (konca vam ne bom razkrila)

Tako kot v vseh drugih romanih Paveseja, se tudi tukaj čuti njegovo ozadje Torina, njegov položaj do žensk in melanholično počutje, ki ga je pripeljalo do samomora. Zgodba mi je še dolgo po branju pustila nelagoden občutek, ki me je silil k vprašanju o smislu in našem položaju v svetu.  

Knjigo priporočam v branje, če že ne v celoti, pa vsaj zadnjo pripoved, Med samimi ženskami.

Ocenila bi jo s 5/5 piškotkou, saj je knjiga, ki na bralcu pusti tako močan pečat, tega vredna.

M