Veliko stvari na enkrat

Ampak delam yogo, diham in ostajam v ravnovesju ;)

Zadnje čase, sem malo opustila blog in bookstagram, razlog za to je pomanjkanje časa in dve veliki spremembi, ki naj bi (to sem nekje prebrala) celo veljale (vsaka posebej), za najbol stresne dogodke v življenju.

Letos junija sem opravila svoj zadnji izpit na magistrskem študiju in se odločila, da si bom vzela absolventsko leto, saj si ga na dodiplomskem študiju nisem in res ne bi rada stlačila magistrske naloge v eno poletje ampak si za njo vzela čas, da bo to delo, na katerega bom lahko ponosna. Prav tako, me je zanimalo probati nekaj novega, si vzeti eno leto odmora, prvič od sem postala šoloobvezna. Študirala sem/študiram še? Filozofijo in italijanščino in kljub temu, da sem smer študija izbrala ne glede na to kaj so mi vsi govorili o tem, da ne bom nikoli dobila službe, se ne bi mogla odločiti boljše. Imela sem možnost študirat nekaj kar me res iz srca veseli in to ne bi zamenjala za nič na svetu. Filozofija me je oblikovala, tako da me ni z ničemer definirala. Nikoli ne bom pozabila kako sem vedno na novo ob branju (ne vseh…) literature za izpite bila začudena nad tem, da so se ljudje veliko prej že spraševali o stvareh, zaradi katerih sem mislila, da sem čudna. Vedno na novo sem pred izpitom mislila, da ne znam dovolj in sedaj vem, da je ravno to dostikrat bil pokazatelj tega, da sem razumela, saj če bi mislila, da vse vem, ubistvu ne bi vedela nič. Z italijanščino sem lahko še bolj raziskala jezik in kulturo, ki mi je bila od vedno ljuba, moja najljubša stvar pa je vedno bila bogata literarna zgodovina. Italijanska književnost in vsi z njo povezani predmeti, so tudi krivi za to, da sem se odločila poskusiti v pisanju in mojo ljubezen do knjig deliti z drugimi.

Ta, ne več tako kratek, hvalospev moji študijski poti nakazuje na to, da sem po končanem zadnjem izpitu namesto sreče na nek način čutila žalost, saj je to pomenilo, da se nikoli več ne bom mogla med učenjem čudit filozofom, ki so 400 let nazaj enako opisali tesnobo, kot jo čutim jaz v tem trenutku. Hvala bogu imam jogo, brez katere ne vem kje bi bila v tem trenutku.

Ko sem se po res zelo dolgih in zelo lepih počitnicah vrnila nazaj domov, sem izvedela, da sem dobila pravo službo, za katero si nisem želela gojiti upov, saj sem bila prepričana, da bom razočarana. In ja, dobila sem jo. Zaposlitev oz. menjava službe (če sem prej bila študent :) ) spada med enega izmed petih najbolj stresnih dogodkov v življenju.

Istočasno je fant kupil stanovanje in začela sva s prenovo in kmalu se seliva (upam, da res kmalu). Selitev ravno tako spada med enega izmed najbolj stresnih dogodkov. Mislim, da selitev niti ne bi bila tako stresna kot je prenova stanovanja. Od kar sem se s tem spopadla, globoko občudujem vsakega, ki je šel skozi ta proces in se mu vmes ni malček zmešalo, saj človek ne ve, kaj vse ubistvu prenova vključuje dokler se ne sam sreča s tem. Na srečo imam fanta, ki je kakor koli klišejsko se to sliši, moj kamen opore, in ga občudujem, kako spreten je pri vseh ročnih delih, kako prizemljen ostane pri vseh problematičnih primerih in kako zna kontrolirati svojo neučakanost (moja samokontrola na tem področju odpove, sem kar najbolj neučakana kar se da).

Tako, to so razlogi, zakaj trenutno nisem imela toliko časa za branje in pisanje kot bi si želela, ampak kmalu (ponavljam, res upam, da kmalu) bom lahko brala v novem domu in pisala za mojo novo pisalno mizo.

Mogoče ima tudi kdo od vas stresno obdobje zato bi z vami delila mojo mantro za trenutke, ko res ne veš kaj bi:

“Počasi. Vdihni in z izdihom sprosti ramena dol. Vse je tako kot mora bit.”

M